Autoteatro

Prostor tišine, je Ant Hampton delal skupaj z Etchellsem. Gre za projekt v seriji autoteatro.

Prostor tišine.

Autoteatro? (Samogledališče? Boljša bi bila socialistična okrajšava: samokaz.)

Hampton že od 2007 razvija tip performansa, kjer delo izvajajo gledalci sami, najpogosteje za drug drugega. Udeleženci dobijo navodila, kaj naj naredijo ali rečejo, prek zvočnih posnetkov, likovnih iztočnic ali besedila.

In s tem, ko upoštevajo ta navodila, se začne odvijati dogodek. Autoteatro ne zahteva od ljudi, naj bodo iznajdljivi ali domiselni, niti ne vzpodbuja tekmovalnosti.

Bistveno je,

  • da v delu ni publike, razen samih udeležencev, ki so hkrati izvajalci;
  • in da so strukture dela avtomatske: na nobeni točki v delu vanj ne posegajo igralci, niti kdo drug razen udeležencev.

Dela Anta Hamptona lahko razumemo kot sprožilce za vsakokratno novo delo, ki se razvije, ko se sprožijo udeleženci.

Tu se metierja Hampton in Etchellsa deloma prekrivata. Oba, prvi eksplicitno, drugi pa implicitno, v resnici ne režirata/slikata/pišeta/izvajata svojih del, pač pa režirata/slikata/pišeta v razume, duše konzumentov teh del. In ti so nato njihovi izvajalci.

In, ja, seveda je odnos izvedba – gledalec ali dejanje – udeleženec vpisan v vsa umetniška dela. Ampak pri Hamptonu in Etchellsu zaznamo v delih samih celo nekakšen manko. Polna postanejo šele, ko jih zaznamo, se jih udeležimo, jih izvedemo. Case in point: Starfucker.

Posted in Exodos, Teater

Arhiv