Bogovi so padli na glavo

Mrcinarij je v prvi vrsti dober entertainment.

Lupine bogov, foto: Jure Novak

Lupine bogov, foto: Jure Novak

S to besedo se v zadnjem času pogosto srečujem in ugotavljam, da v slovenščini nima dobrega ekvivalenta.

Zabava ne predvideva tistega, ki zabava: zabavamo se lahko sami. Je druženje. Zabavanje, ki je primerno smerno (entertainer > publika) zveni neprofesionalno: zabava nas lahko sosedov sin, ki si tlači špagete v nos. Potem so tu še zabavljanje, kratkočasenje, razvedrilo: pomenska polja se enostavno ne prekrijejo.

Dober entertainment torej.

Zverinjak z njim postreže na nivojih likovnega, dovtipnega, referenčnega. V narativu manj.
Ampak reče Jaka Ivanc, sicer režiser, že četrtič pa dramaturg/soustvarjalec Duda Paive:

Ta linearnost razpada zato, da te ne potegne v monotost, kjer boš vse razumel in začel ne mislit s svojo glavo. Dandanes hitro zapademo v hitre obrazložitve, drobce. Bestiaires je že sam po sebi razdeljen na poglavja, o katerih imaš lahko posamična mnenja. Meni je recimo posebno všeč zadnji prizor, ko se Hades vrne s Kitajske (v prvi verziji je šel v Ameriko).

Prvi verziji?

Danes smo videli tretjo ekipo. Na Norveškem je bila premiera in turneja po celi Norveški. Dve plesalki in Ici [Iztok Lužar]. Potem si je Ici na generalki razbil koleno, pa je uletel Duda za Oslo. Namesto njega je uskočil Jim Barnard, ki izdeluje tudi lutke. Potem so turnejo zaključili, predstava se je preselila na Nizozemsko. Tam sta plesalki nadomestila Iliija in Ester.

Meduza je torej v migraciji v EU spremenila spol. Ampak pomudimo se za trenutek pri Norveški turneji. Policymakerji, berete? Riksteatret, dobesedno Kraljevo gledališče, ima koncept, da predstavo postavi v Oslu, odigra ponovitev, potem pa se avtobus odpelje na skrajni sever in od tam navzdol.
Uroš Korenčan, direktor LGL, pravi, da gre za super koncept. Še avtobus sam je oglas. In turneja je intenzivna: tri ure vožnje, tri ure postavljanja, predstava. Vsak dan v novem mestu. (Pravi tudi, da je dodatna zasedba nujna, ker na Norveškem za svoje artiste dejansko skrbijo: država in sindikati. In so enostavno predragi za EU standarde.)
Gledališče, ki se samo odpelje do publike. V našem prostoru – nezaslišano. In Beštjansko bo k publiki šlo. Ljubljana za izven in konto, Exodos, Koper, Maribor.
Nazaj k Jaki.

Iztok je vlogo prevzel v treh dneh. Kar je velik podvig. Vloga, ki jo je postavil pred poškodbo je namreč zelo drugačna od današnje. Tako Duda dela. Predstave rastejo z njim oziroma on z njimi. Dela tudi s publiko – verzije preverja na testnih publikah in ni ga strah odvreč 15 minut predstave, če ne funkcionira.

Predstava se opiše za odrasle. Spet, prevodno, se pomenska polja ne pokrivajo: grownup in adult sta dva različna pojma, drugi skoraj implicira neprimernost za mlade.

Ko v Sloveniji rečeš lutke, se odraslim zdi, da gre za Zvezdico zaspanko. Človek se vpraša, “kol’k so naši stari?” Zato pripnemo termin za odrasle. Lutkovno gledališče za odrasle. V LGL se trudimo pojem spremeniti v žanr, ki bi ga ljudje spremljali. Ker povezuje cel kup praks in estetik.

Tu se spotaknem ob ples kot vprašljivo narativno formo. Ko je tekstualiziran, znakovno ekspliciten, je še ples? Sploh v svojih sodobnih oblikah?

Točno to Dudo zanima. Fuzija sodobnega plesa, medija lutk kot maske, igre. Razmišlja, kako spojiti vse to v smislu abstraktnosti kot povednosti. Prav to raziskuje. Katere podobe vstavit, kako razstavit narativ v drobce, ki spodbujajo k razmisleku.

To v Božjeriji pač. Ali vsaj k zamaknjenosti.
Na izhodu premišljam o razmerju med mojstrskostjo in izvirnostjo. In o ciljnih publikah in dometu ter namenu gledališča. Česar Dudo in Jaka verjetno nista načrtovala: ampak Pošastnik je dovolj stabilna predstava, da si lahko privoščim vmes odplavat.
Reči pa je treba: zvok noro štima, lutke tudi. Priporočam že zaradi tega, iskrena in predana zasedba pa še dodata k užitkom.

Zdaj pa moram res spat,
moja sicer skrajno razumevajoča žena ob nedeljah rada reče “Tvoja sta.” In takrat je ponavadi ura pol šestih;

sladke sanje skratka
in lahko noč.

jure

p.s.: www.exodos.si Jej!

Posted in Exodos, Teater

Arhiv