Lažeš, kradeš, bolhe ješ, v šolo hodiš, nič ne veš

Goljufati sebe

V ponedeljek okrog pete smo v Elektrarno začeli tlačit zverino.
“Gravico goru!” je vpil naš poškofjeločen Ryuzo Fukuhara, Noriyuki Kiguchi je povzemal “No hraviku, no hraaviku!”, zadaj pa je požrtvovalna tehnična ekipa festivala bentila nad Japonci in se drla “Žago!”.
Lepota Carry-ina je seveda v tem, da žage nalašč ni. Da se prav potrudiš zgradit objekt, ki ga boš v ciljni prostor vnesel le stežka, komaj! Dejansko se je od meritev do vnosa v Elektrarni, ker je pač živa, nekaj stvari premaknilo (miza, praktikabli) in smo se zaradi tega v ozkem prehodu brezupno zataknili.

“Gremo nazaj, pa čez, da odmaknemo praktikable!”

“Gor, gor!”

“Kam, gor jebemti, če smo zgoraj?”

“Kaj pa, če bi enostavno porinili?”

“ŠKRRRIIIP-KRAAAK!”

No, občutek, ko žival, orjaškega črva dejansko vneseš, je res dober. In programiranje publike v ad-hoc ekipo deluje. Črv je postranskega pomena, bolj pomembno je, da smo mi postali mravlje.


 

Goljufati drug drugega

Schwalbe goljufa samega sebe kot celoto, znotraj kolektiva pa drug drugega.

“Vzamemo strukturo igre, civilizirane vojne. Včasih, ko se igraš, se komu sname in razmeče figurice, prekrši pravila. Gre za občutja kot v vojni, izgubiš nadzor. Ta občutja nas zanimajo. Igra na odru postaja vse bolj brutalna.”

Ko gledam Marie in Floor si brutalnost težko predstavljam. Za kakšno igro gre, da vas tako razčustvuje?

“Sami smo si jo izmislili. Rečemo ji puljenje oblek. Zmaga ekipa, ki drugi prej izpuli, sleče vso obleko.”

Na odru vas bomo torej gledali sprte, v razdoru. V resničnem življenju pa ste kolektiv. Pri nas, v Sloveniji, je taka organizacijska oblika precej redka.

“Kjerkoli, je biti kolektiv nekaj posebnega. Ni ravno najlaži način ustvarjanja, ker se moraš pogosto strinjat. Ampak na Nizozemskem so kolektivi precej pogosti. Naša ekipa pa prihaja iz šole za mimike, kjer te tako ali tako učijo biti avtor in izvajalec hkrati. Zato je bila odločitev za sodelovanje še toliko bolj preprosta.”


S Timom so se povezali tudi prek izkušnje kolektiva. Ko sva se pogovarjala še pred začetkom festivala, se je ob omembi Schwalbe nasmehnil.

“Gledam jih. Taki so, kot smo bili mi [Forced Entertainment] na začetu, pred dolgimi leti. Tako da točno vem, kaj se jim dogaja. Ampak jim ne morem čisto nič pomagat. Čez vse travme in uspehe morajo it sami.”

Schwalbe torej v resnici goljufa razklano družabnost vsakdana. In tudi če goljufajo, je to del igre.
Se kdo spomni Calvinballa?

Še par dni. Danes Warlop in Schwalbe.

jure

Posted in Exodos, Teater

Arhiv