Tyger! Tyger! burning bright, in the forest of the night […]

Tang Fu Kuen (plesni in gledališki kritik, razpet med Evropo, Singapurjem in Bangkokom) deluje zbrano, energetično, jasno. Če je res prehlajen, kot pravi, se mu to nikakor ne vidi. Kar žal mi je bilo zaključit najin pogovor, a moral sem pohiteti domov, pisat.

foto: Nada Žgank

foto: Nada Žgank

“Mislim, da se moja in Timova selekcija osredotočata na posameznike v vzponu. Nekaj jih že poznate, ampak po večini so še vedno procesu razvoja.”

Na vprašanje, kateri dve predstavi naj gremo pogledat, če gremo pogledat samo dve mi, predvidljivo, ni hotel odgovoriti. Sva pa v tem razgovoru našla dva pola programa Fokusa:

“Projekti so tako različni… ampak recimo, da je projekt, ki bo publiki lahko dostopen Gej Romeo Daniela Koka. Izhaja iz zdaj, v smislu, da se naslanja na spletne zmenke in ples ob drogu. To sta urbano-centrični aktivnosti in mislim, da lahko tak projekt ustvarja samo nekdo, ki je zelo mlad, oziroma zelo vpet v sodobnost. Gej Romeo predstavlja torej modalnost lahkega dostopa, univerzalne urbane govorice.”

Protipol tej govorici v Plesalki odpira Sujata Goel:

“Med umetniki najbolj eksplicitno izhaja iz tradicije, iz tradicionalnih indijskih plesov. S svojo identiteto se ukvarja prek svojih znanj tradicije in sodobnega plesa, študirala je na Bruseljski PAARTS.
V mnogočem je razdvojena: ima dve nacionalnosti, Ameriško in Indijsko. V Indijo se je vrnila po svoji izbiri. Razpeta je med svojo dediščino in svojo posamičnostjo. V Plesalko je zaradi teh referenc težje vstopiti, bo pa zanimivo.”

Ko smo že pri tradiciji – se vam, ko premeščate azijsko umetnost v zahodni svet, zdi, da je zelo prisoten orientalizem? So naša pričakovanja še vedno pretežno naivna, glede na globaliziranost in majhnost sveta?

“Upam, da so pričakovanja bolj skladna z dejansko podobo sveta in Azije. Ta nabor umetnikov je prav nabor tistih, ki gradijo mostove med kulturami. Imajo senzibiliteto zdajšnosti. In zato so njihovo dela tudi odgovor na taka pričakovanja eksotičnih reprezentacij, stereotipov, ki v gledališkem svetu prevladujejo odkar sta se Artaud in Brecht srečala z Azijskim klasičnim gledališčem.
Del teh umetnikov se ne da zlahka umestiti v sistem polarizacije vzhoda in zahoda. Znajo preklapljat, znajo se zamaknit v en ali drug kod. Mislim, da so sodobni Azijski umetniki posebno močni, prav zaradi sposobnosti preklapljat med kodi. Tako lahko izkoriščajo tradicionalni kod, potem pa preklopijo na sodobnega.
Svet se mora o tej mladi generacije umetnikov naučit, da imajo kompetenco jezikov in moč fleksibilnosti. To je Azija, na katero mora biti svet pozoren, ta Azija bo vodila svet v prihodnost.”

Azija pa svet vodi tudi v prihodnost neoliberalnega. Azijski tigri so vzorec, ki nam ga IMF vedno znova binglja pred nosom, kot korenček. Posledično lahko hiter pregled foto in video materiala predstav pokaže, da gre za že včeraj omenjeno Ikea estetiko oziroma njen azijski ekvivalent.

“Govoriš o ekonomiji plesa. Položaj sodobne umetnosti v Aziji je še vedno pretežno manj privilegiran kot v Evropi.
Kljub temu pa so sodobni umetniki tisti, ki so se odločili ostat in ustvarjat, ki sprejmejo, da je to realnost in material, ki sta jim na voljo za delo. Golo, nujno, minimalistično, slečeno.
Ampak njihove formulacije, logika in dramaturgije so zelo kompleksne. Tako kljub razpoložljivim sredstvom kot tudi zavoljo njih.”

Na tem mestu zaplavava v teorije geopolitik in različnosti zgodovin, Fukušimo in zaton Azijske techno estetike. Glavi spet pomoliva ven na mestu, kjer je treba opozorit na dodatek v program Fokusa, potrjen zadnjo minuto.

Carry in project bodo od letos zvezde. Tako zelo dobri so. Njihova ideja je tako zelo silna in odzivna, odzivna na prostor, kulturo, čas. Gre za začasno skupnost, skupnost ki se združi, ki obstaja samo za vnos in iznos objekta.”

Azijci imajo nova telesa, pravi Tang, mehkejša, bolj prožna. Fukušima, konec japonskega company-mena, je hkrati konec zaupanja tradiciji. In ljudje zdaj iščejo nove odgovore, nove načine, kako se povezati, kako spet najti medsebojno zaupanje.”

Carry in je odličen primer tega. Odziva se na mnogo frontah. Gre za dogodek, ki je bistveno povezan s prostorom, kjer se zgodi. In vsi moramo stopit skupaj, da bi premagali to začasno krizo premikajočega se objekta.”

V sloveniji je že petič. Rad se vrača.

“Taka… intelektualna vrsta ste. Vaši teoretiki in umetniki, Maska, Janša, Bojana Kunst, pa saj veš koga mislim, umetnost znate mislit sproti. Takoj jo umeščate v politične, družbene kontekste. To mi je pri vas vedno v navdih. Sem pridem preverit, na kaj moram biti pozoren.”

Hvala.
V programu Fokusa bomo tudi mi našli navdih, se mi zdi, obenem pa je izredna priložnost seznaniti se s svetom, ki nam je hkrati tako tuj in hkrati tako blizu.

Se vidimo ostro, Fokusirani.

jure

p.s.: Frišno od vodstva festivala: Premik (Carry in) se bo zgodil v ponedeljek 22.4. ob 16:30 h izpred Modernega muzeja na Metelkovi.

Posted in Exodos, Teater

Arhiv