Ž / W

Videodan.

Včerajšnje dame so Fokus odprle suvereno.

Sujatin minimalizem zahteva nekaj kontekstualizacije. Povprašal sem jo – razstavljala je (med drugim oziroma predvsem) klasičen indijski ples (hvala bogu mi je vsa imena vtipkala v telefon) Bharatanatyam.

Tule sta dve referenčni izvajalki.

Alarmel Valli

Malavika Sarukkai

Kalakshetra pa je šola, kjer se je Sujata učila.

Kontekstualno jasnejša je bila Geumhyng v Hidravličnem vibratorju, dekonstrukcijo forme pa se je šla tudi Eico v svojem double billu – samo, da je forma, ki jo je dekonstruirala, seks turizem. Tako sem vsaj razumel jaz.

Ker pa si pri vprašanjih politike spolov ne zaupam povsem, sem za mnenje povprašal kolegico Andrejo Kopač:

Samo na kratko od vceraj; super mi je bilo videt cist drugo naracijo; v bistvu so me vse tri predstave nekam peljale, nekam, kjer pozabis na svoje kategorije, clenitve, analize … kakor da konceptualni aparat, ki ga imas, lahko nekako izklopis, ampak tega nikakor ne naredis namenoma, temvec vidis kot popoln nesmisel – sprasevati se o tem in on onem … pac, vklopis neko “zen gledanje”, ker – si povabljen, da to lahko storis! In ravno zato, ker se ti percepcija sama od sebe nekako sprevrne, mi je tudi (kar sva se pogovarjala vceraj) zensko telo niko ni vec nekako v sredini, ampak postane “iz iste snovi kakor sanje”, ce razumes …

Zato mi je v nekem smislu objektivizirana zenska – nekako hecno govorit in razmisljat – ker, prvic 1) se struktura (ne)formalnih druzbenih odnosov kljub tehnoloskemu napredku – ni bistveno spremenila – in se vedno ostajajo zakoreninjeni in 2) ker mi je ok, da si dopustim, da me stvar pelje drugam… Zato mi je bilo fajn videt ravno ta “realness” – naj indijske plese pac plese indijka, naj bo plesalka od drogu “former (or still) professional, naj ta, ki se zaljubi v bager res naredi ta izpit … Saj mogoce je to zadnje fake, ampak – me je vseeno preprical. Predstava o bagru se posebej zato, ker je objekt tako zelo personificiran oziroma speljan na raven subjekta, da taksno naracijo v Evropi redko vidis oziroma gre pri tovrstnih vprasanjih velikokrat za neko “moralko” v smislu obrnene pozicije, ces, glej, kako me on/ona objektivizira – tukaj pa brez nekih odvecnih besed, vstavkov, medmetov – ker je zgodba ze sama po sebei dovolj bizarna – ce je ali ni resnicna. V taksnem smislu kategorije resnicnosti nekako odpadejo – vse kar ostane je nek, kakor sem ze rekla, zenovski obcutek, na kaksnen nacin stvari spremljas in kako jim sledis – in kot take same za sebe tudi postavljajo samo-lasten okvir za kritiko in refleksijo; tako, ce bi morala o tem kaj napisat, bi se prve predstave lotila iz pozicije prepletanja (fusion) indijskega in sodobnega plesa – z vsemi pozicijami in repeticijami vred – v drugi predstavi ne bi mogla mimo Lacana, Ideal Jaza in nekega prostolebdecega oznacevalca – ki ni vec lebdeci s tem, ko ona napolni 27 let in se odloci in potem naprej falicni objekt in to …. – medtem ko mi plesalka ob drogu/maco ples na nek neposreden nacin zares ustvari tisto filipinsko beznico /night club, kjer se je (ali pa se ni) to dogajalo …. z nekaj voajerizma zraven … In nekaj je v tistih njenih oceh, nekaj, kar te vodi, cetudi je bilo (drugi del) vse skupaj predlogo in cetudi ni v drugi polovici (dramatursko nikamor vec peljalo…) ….

No, samo toliko, ni me treba nic citirat, samo toliko, da sporocim drugacen tip gledanja, ki so ga predstave prinesle, tako da razna druzbena vprasanja – predvsem glede spolnih vlog, ki pri vseh treh zares sekajo ven, a so mi z vidika analize popolnoma nerelevantna …
… ODMOR OD POVIJESTI … PA I OD SAMOG SEBE …

Proletarci vseh dežel.

V imenu sinergije in intertekstualnosti pa na blog pripenjam še vlog Urške Boljkovac.

Ter kratek izbor odličnih foto zapisov Nade Žgank:

Današnji program bo imel poleg simbolnih (drog) in umetnih (dildo) falusov še nekaj pravih s pretežno moškim programom Fokusa od sedmih dalje, ob šestih pa lahko še enkrat ujamete post-striptiz Eico.

Se še naprej gledamo,

jure

Posted in Exodos, Teater

Arhiv