Sokrat, Slavoj in sofisti

Sokrat_Web_Logo

Jure Novak se dogodkov zadnjih nekaj let loteva pogumno, brez opravičil ali zasanjanega idealizma.
siol.net

Na spletni strani SMG.

Očitno je, da smo se znašli na točki, ki od nas zahteva, da znova posežemo po formi klasičnega grškega gledališča. Zgodovinski viri razkrivajo naravo uprizoritev klasične grške komedije. Neusmiljeni dramski teksti, v katerih avtor ni skrival mnenja o politiki svojega časa, o konkretnih nečednostih, ki so jih zagrešili recimo kradljivi ali lažnivi mestni politiki ter druge javne osebe, so z uprizoritvijo vzpostavljali prostor javnega dialoga. Ko Vodja zbora v Aristofanovih Oblačicah pove: če Kleona obtožijo prevar, podkupovanja, tatvin / in če ga obsodijo ter v zapor pošljejo, / že spet bo v državi bolje in v korist državljanom, se moramo nujno zavedati, da Kleon ni bilo le ime, ki bi služilo kot prispodoba za katerega od politikov, temveč je šlo za resničnega človeka, ki je zelo verjetno sedel med občinstvom ter se na repliko Vodje zbora žolčno odzival z zavrača- njem povedanega.

Za navedeno pa potrebujemo drznega dramatika oziroma gledališke ustvarjalce in gledalce, ki so tekste, o katerih govorimo, pripravljeni resno sprejeti, predvsem pa naslovnika, ki je pripravljen vzpostaviti dialog. V postdemokraciji nam omenjeno načeloma umanjka. Če lahko prvo še najdemo, pa se neprimerno bolj zatakne pri gledalcih in naslovniku. Kako bi bilo mogoče po dolgi zgodovini klasične gledališke forme pričakovati sodelovanje občinstva, še po- sebej v postdemokratični družbi, ki zmanjšuje pomen posameznikovega glasu in spodbuja status quo? Še težje si je predstavljati pomembne državne funkcionarje, ki redno obiskujejo gledališče in na igralce kričijo vsakič, ko se jim zdi, da ti napadajo njihove odločitve. Za postdemokratično družbo je značilno, da državne elite ne vzpostavljajo stika z ljudstvom ter da se jim za zmotna dejanja posledično ni treba zagovarjati.

V Platonovi Apologiji Sokrat pove, da se je nekoč sestal z enim od politikov in ugotovil, da se možak zdi mnogim ljudem moder, najbolj pa sam sebi, da pa v resnici ni moder. Navedeni govor navadno beremo skozi prizmo Sokratove filozofije, vendar pa velja opozoriti na pomenljivo razsežnost, da gre za oznako nekega politika. Seveda, hibrid sofizma in čustvene manipulacije ga našim očem kaže modrega, toda Sokrat, ki je moža skrbno pretipaval, pod to persono ne more najti obljubljene vsebine. Zdi se, da imamo opravka s postdemokratičnim politikom, ki mu uspe z dobro zamišljeno kampanjo brez politične vsebine prepričati volivce, naj glas oddajo njemu.

– Aljaž Krivec, asistent dramaturgije pri projektu Sokrat, Slavoj in sofisti

Gledališki list.