Ministrica

Hvala, direktorica Cetinski.

Dame in gospodje, gostje, prijatelji, kolegi. V čast mi je, da lahko odprem ta, šesti, festival Prelet.

Tu sem, da vam predstavim moč in prednosti kulture tega vélikega naroda, še posebno v zvezi z uprizoritvenimi umetnostmi.

Polje je nadvse živahno. Slovenske odrske umetnosti so v razcvetu, in to vse od pisanega, raznolikega gledališča do plesnih predstav in performansa.

Nekaj statistike.

V zadnjih letih deluje na polju uprizoritvenih umetnosti dvanajst javnih zavodov: Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Slovensko narodno gledališče Maribor – Drama, Mestno gledališče ljubljansko, Slovensko mladinsko gledališče, Lutkovno gledališče Ljubljana, Lutkovno gledališče Maribor, Slovensko ljudsko gledališče Celje, Prešernovo gledališče Kranj, Gledališče Koper, Mestno Gledališče Ptuj in Anton Podbevšek Teater.Leta 2009 so skupaj prodali 549.478 vstopnic po povprečni ceni 7,35 €, kar je v blagajno skupaj prineslo več kot štiri milijone evrov; nevladne organizacije pa so prodale 222.909 vstopnic po nekoliko nižji ceni, z izkupičkom enega in pol milijona evrov.

Sektor neposredno zaposluje čez 3000 državljanov, s povezanimi dejavnostmi pa skupaj 7000.

Doslej vse lepo in prav. Po pravici povedano pa moramo priznati, da je celoten sektor breme za državo in občine, modeli organizacije in financiranja v njem pa so pogosto zastareli.

Ponosna sem na to, da vas lahko obvestim, da smo v procesu tranzicije od starih struktur in ogrodij, podedovanih od komunizma, na poti proti sodobnemu modelu kulturnega menedžmenta, usmerjenega k rasti in sinergiji.

Kot dolgoletna delavka v kulturi sem ponosna na to, da lahko to tranzicijo nadzorujem.

Naj naštejem tiste lastnosti naše industrije, ki nam ponujajo največje prednosti.

  1. Pravi umetnik bo delal zastonj.

Prav ste slišali: umetnica hoče delati. Ljubi svoje delo, svojo umetnost. Sámo po sebi ji je vrednota. Zadnja leta predvsem na neodvisni sceni zaznavamo dosleden padec plač in zmanjševanje socialne varnosti; umetniška raven pa ni padla. Še več: nastajajo vélika dela, pri čemer slabše financirana neodvisna scena mestoma celo prehiteva bolje financirani javni sektor.

Sklenemo lahko, da bosta počasna deinstitucionalizacija in umik države iz kulturnega sektorja dobra tako za umetnost kot tudi za umetnike.

Zlahka lahko uvidite, kako dobra priložnost za zasebni kapital je to: kako veliki izkupički so mogoči z majhnimi, zanemarljivimi investicijami. Dovolj je, da umetnici obljubimo možnost za delo in – nekoč v prihodnosti – uspeh, pa bo delala in ustvarjala.

Seveda bomo morali vseeno podpirati neumetniške kadre. Menedžerje, tehnike, podporno osebje ter strokovnjake za stike z javnostmi in trženje bo gotovo treba plačati, a tudi te storitve lahko s koncesijami oddamo zasebnemu sektorju ter tako zagotovimo še vitkejšo državo.

 

  1. Lačen umetnik je velik umetnik

Oprostili vam bomo, če ne poznate kulturne zgodovine te male države do najmanjših podrobnosti, a verjemite mi: naši najbolj opevani, najbolj znani umetniki, stebri naše identitete, so bili vedno revni kot cerkvene miši. Naj citiram našega največjega Pesnika, njegovo misel o tem, kaj pomeni biti pesnik: on živi, umrje brez dnarja.

Spet se jasno kaže, da je nefinancirano, tekmovalno vzdušje najboljše gojišče za prelomno umetnost.

 

  1. Pomanjkanje identitete nam omogoča prodor na raznolike trge

Slovenija je mlada država, majhna in brez velikih nacionalnih mitov, če jo primerjamo na primer z Nemčijo ali Francijo.

To ima dve plati: po eni strani je zato trg premajhen, da bi se kulturni produkti prodajali in preživljali sami, po drugi pa so zato predvsem mlajše generacije dobro seznanjene z zahodnimi kulturnimi trendi in produkcijami. Moji mlajši kolegi poznajo ameriške in evropske spomenike ter zgodovinske osebnosti bolje kot naše lastne. Njihovi okusi za filme in glasbo so tuji. To pomeni, da smo povsod po svetu zelo dobro zaposljivi in da se lahko poistovetimo s katerokoli od vélikih kultur. Večina mojih sodržavljanov tekoče govori vsaj en svetovni jezik.

Zato lahko, z manjšim zamikom pri ciljnem občinstvu, tukajšnji umetniki začnejo proizvajati dela za tuje trge.

Domačine bodo še vedno zadovoljevali obstoječi globalni produkti, morda pa se bo kateri od naših izvoznih celo vrnil domov, oplemeniten s svetovno trgovsko znamko.

Zato kličem: Pridite, kupite naše umetnine, najemite naše umetnike, poceni so, dobri in voljni!

 

  1. Nepovezanost v sindikate prinaša tekmovalnost in nizke cene!

Ker je odvrgel okove tiranskega komunizma, je Slovenec pri poskusih enačenja, nacionaliziranja ali sindikaliziranja zelo previden. In to še toliko bolj velja za občutljive umetnike, zato jih je večina posamičnih, osamljenih enot, ki so pripravljene sklepati kompromise in zniževati cene pod cene svojih tekmecev. Razen redkih izjem, pretežno zaposlenih v javnem sektorju, so podatki presenetljivi: hiter pregled statistike nam pokaže, da veliko umetnikov dela za manj kot minimalno mesečno plačo ter več ur kot njihovi neumetniški kolegi; pogosto pa tudi sami priskrbijo orodja in krijejo stroške svojega dela. S pametnim upravljavskim nadzorom lahko to fleksibilno delovno silo pretvorimo v pravi pravcati umetniški stroj, medtem pa bodo – zaenkrat še vedno javne izobraževalne ustanove – dobavljale neskončne zaloge svežih idej in novih obrazov.

Ko smo že pri tem:

  1. Privatizacija ustanov za izobraževanje umetnikov bo zagotovila boljše umetnike.

Ko bodo enkrat te predrage in neproduktivne ustanove v zasebnih rokah in bodo uvedle razumljivo visoke šolnine, bo prišlo do pozitivne selekcije: študentje bodo bodisi iz dobro situiranih družin, ki jih bodo zmogle podpirati še globoko v njihove umetniške kariere, ali pa bodo to zgolj najbolj odločni, tisti, ki so bili pripravljeni prositi, si izposojati in krasti, da so se lahko vpisali na umetniške šole, kar spet zagotavlja še bolj navdušeno in predano delovno silo.

Bodite prepričani: taka reorganizacija naših univerz že poteka.

 

  1. Sram = dobiček.

Zaradi vprašljivih potez nekaterih pripadnikov umetniške srenje, predvsem tistih iz stare garde, ki ne morejo pozabiti ugodnosti, ki so jih uživali v prejšnjem sistemu, je lokalna javna podoba slovenskega umetnika na najnižji točki vseh časov. Zato je malo verjetno, da bi se pritoževali nad razmerami, v katerih živijo in delajo; če pa se bodo, jih bodo mediji in javnost napadli in hitro utišali. Zato se bo investitor zlahka izognil težavam z javno podobo, do katerih bi lahko prišlo pri prehodu umetnosti na svobodni trg.

  1. Infrastruktura že stoji.

Slovenski kulturni sektor je bil doslej vse prepogosto upravljan slabo in v veliko breme davkoplačevalcev.

Ta vlada ima iskren namen prekiniti s temi potratnimi navadami in pustiti trgu, naj opravi, kar počne najbolje.
Samo predstavljajte si, kakšne priložnosti se bodo ponudile, ko bomo vsa javna prizorišča predali prostemu trgu: kongresni turizem, profitni izobraževalni programi, popularna umetnost, gala in dobrodelni dogodki itd., itd., itd.
In vse to zgolj z majhnimi investicijami, predvsem v vodstvene in tržne kadre, saj infrastruktura že stoji.
Oziroma, če bi se trg zasitil: – vsa omenjena prizorišča so na odličnih lokacijah v urbanih središčih in zato zelo primerna za prenovo.

Naj povzamem:

Dame in gospodje: verjemite mi, da smo že sprožili vse postopke za spremembo zakonodaje, spremembe, ki so potrebne za to, da bomo kar najbolj izkoristili te moči in prednosti. Odločeni smo, da bomo slovensko kulturo spremenili v enega vodilnih proizvodov in/ali storitev slovenske prihodnosti.

Slovenski umetnik bo: delal trdo in poceni. Se dobro in voljno prilagajal. Bo nezahteven za vzdrževanje in bo potreboval le malo zunanjih motivatorjev. Bo hvaležen vsakemu dobrotniku.

Slovenske umetnike je mogoče zlahka označiti z blagovno znamko in vključiti v obstoječe kulture.

Njihov trg je trg kupca: ogromno umetnikov se poteguje za iste pozicije.

In končno: slovenski umetnik pride s prtljago – prtljago dobro razvite in stabilne infrastrukture –, ki zgolj čaka na pravega podjetnika, da jo spremeni v vrelec dobička in poslovnih priložnosti.

Hvala.